Nadomestilo Za Znamenje Zodiaka
Znanalnosti Snovi C.

Ugotovite Združljivost Z Znakom Zodiaka

Mario Draghi Življenjepis, starost, zgodnje življenje, izobraževanje in kariera

Biografija Maria Draghija

Kazalo





Mario Draghi OMRI, rojen 3. septembra 1947, je italijanski ekonomist, ki je od leta 2011 predsednik Evropske centralne banke. Od leta 2009 do 2011 je bil pred tem predsednik odbora za finančno stabilnost in guverner Banke Italije od leta 2005 do 2011. Od leta 2002 do 2005 je Draghi prej delal pri Goldman Sachsu. Forbes je Draghija leta 2014 uvrstil na 8. mesto najmočnejših oseb na svetu. Leta 2015 ga je revija Fortune uvrstila na drugo mesto največjih voditeljev na svetu. Njegov mandat se bo iztekel 31. oktobra 2019.



Mario Draghi Starost

Septembra 2018 je star 71 let.

Mario Draghi Zgodnje življenje

Draghi se je rodil v Rimu. Leta 1922 se je njegov oče Carlo pridružil Banca d'Italia, nato IRI in nazadnje Banca Nazionale del Lavoro. Njegova mati je bila Gilda Mancini, farmacevtka. Mario je prvi od treh otrok: umetnostne zgodovinarke Andreine in podjetnika Marcella. Študiral je na Inštitutu Massimiliano Massimo in diplomiral pri Federicu Caffèju na Univerzi La Sapienza z diplomsko nalogo o gospodarski integraciji in spremembah menjalnih tečajev. Nato je leta 1976 doktoriral iz ekonomije na tehnološkem inštitutu v Massachusettsu pod mentorstvom Franca Modiglianija in Roberta Solowa z disertacijo z naslovom Eseji o ekonomski teoriji in aplikacijah.

V trendu: Biografija Toma Bernthala, Wiki, starost, višina, žena, starši, brat, NBC, igralec in neto vrednost



je jakobov rascon, povezan z umetniškim rasconom

Kariera Maria Draghija

Od leta 1981 do 1994 je bil Draghi redni profesor na Fakulteti za politične vede Cesare Alfieri Univerze v Firencah in sodelavec na John F. Kennedy School of Government na Univerzi Harvard (2001). Od leta 1984 do 1990 je bil italijanski izvršni direktor Svetovne banke. Leta 1991 je na pobudo takratnega ministra Guida Carlija postal generalni direktor italijanske zakladnice in to funkcijo opravljal do leta 2001. Predsedoval je odboru, ki je revidiral italijansko korporativno in finančno zakonodajo med svojim časom na ministrstvu za finance in pripravil osnutek zakona, ki ureja italijanske finančne trge.

Mario Draghi

Je tudi nekdanji član upravnih odborov več bank in podjetij (Eni, Istituto per la Ricostruzione Industriale,[8] Banca Nazionale del Lavoro in IMI). Draghi je bil takrat podpredsednik in generalni direktor Goldman Sachs International ter član uprave za celotno podjetje (2002–2005). Sodeloval je z velikimi evropskimi korporacijami in vladami pri evropski strategiji in razvoju podjetja. Po tem, ko je Grčija razkrila netržne zamenjave s pomočjo Goldman Sachsa, je dejal, da 'nič ni vedel' o tem poslu in 'ni imel nič skupnega z' Dodal je, da so bili 'posli med grško vlado in Goldman Sachs sklenjeni že prej [ njegova] pridružitev [podjetju].«



Draghi je skrbnik na Inštitutu za napredne študije v Princetonu v New Jerseyju in na inštitutu Brookings v Washingtonu, D.C. Kot guverner Banke Italije je bil član Sveta guvernerjev in generalnega sveta Evropske centralne banke ter član upravnega odbora Banke za mednarodne poravnave. Je tudi guverner za Italijo v Svetu guvernerjev Mednarodne banke za obnovo in razvoj in Azijske razvojne banke.

Draghi je bil decembra 2005 imenovan za guvernerja Banke Italije in aprila 2006 izvoljen za predsednika Foruma za finančno stabilnost; ta organizacija, ki je aprila 2009 v imenu G20 postala Odbor za finančno stabilnost, ki združuje predstavnike vlad, centralnih bank, nacionalnih nadzornikov in finančnih trgov, mednarodnih finančnih institucij, je namenjena spodbujanju mednarodne finančne stabilnosti, krepitvi delovanja trga in zmanjševanju sistemskega tveganja z izmenjavo informacij in mednarodnim nadzorniškim sodelovanjem. On in nekdanji guverner ECB, Jean Claude Trichet, sta 5. avgusta 2011 napisala pismo italijanski vladi, v kateri sta zahtevala, da se v Italiji kmalu izvede vrsta gospodarskih ukrepov.

Jean-Claude Trichet, ki se mu je mandat predsednika Evropske centralne banke iztekel oktobra 2011, se je pogosto omenjal kot možni Draghijev naslednik. Potem, januarja 2011, je nemški tednik Die Zeit poročal, da je »malo verjetno«, da bo Draghi izbran za Trichetovega naslednika, s sklicevanjem na visoke oblikovalce politik v Nemčiji in Franciji. Situacija pa se je še bolj zapletla februarja 2011, ko je bilo objavljeno, da glavni nemški kandidat Axel Weber ne išče več službe, kar je oživilo možnosti drugih kandidatov. 13. februarja 2011 je pomočnik urednika Financial Timesa Wolfgang Münchau potrdil Draghija kot najboljšega kandidata za položaj.



Nekaj ​​dni pozneje je The Economist zapisal, da bi moral biti 'naslednji predsednik druge najpomembnejše centralne banke na svetu Mario Draghi.' Wall Street Journal je 20. aprila 2011 poročal, da je 'Wolfgang Schäuble, nemški finančni minister, odprt za g. .Draghija za mesto predsednika ECB' Nekaj ​​dni kasneje je Draghija podprl nemški časopis Bild in ga opredelil kot 'najbolj nemškega od vseh preostalih kandidatov' V nasprotju s prejšnjimi poročili o stališču Francije je 25. aprila poročal, da Predsednik Nicolas Sarkozy je Draghija videl kot polnopravnega kandidata za to službo. Draghi in Jean-Claude Trichet ter Dominique Strauss-Kahn. 17. maja 2011 je Svet Evropske unije kot Ecofin sprejel priporočilo o imenovanju Draghija za predsednika ECB[25], ki sta ga potrdila Evropski parlament in ECB sama ter potrdili evropski voditelji dne 24. junij 2011. Ko se je 31. oktobra 2011 Trichetu iztekel osemletni mandat brez možnosti podaljšanja, je Draghi začel voditi ustanovo s sedežem v Frankfurtu.

Mandat Draghija traja od 1. novembra 2011 do 31. oktobra 2019. Čeprav je Francija dolgo časa podpirala kandidaturo Draghija, je država zdržala imenovanje do konca in vztrajala, da Lorenzo Bini Smaghi, italijanski uradnik na šestih član upravnega odbora ECB odstopil svoje mesto v upravnem odboru francoskemu uradniku. Med kandidaturo so bili izraženi tudi pomisleki glede Draghijeve prejšnje službe pri Goldman Sachsu. Pascal Canfin (evropski poslanec) je trdil, da je bil Draghi vpleten v zamenjave za evropske vlade, zlasti v Grčiji, s čimer je poskušal prikriti gospodarski status svojih držav. Draghi je odgovoril, da so bili posli 'sklenjeni, preden sem se pridružil Goldman Sachsu [in] z njimi nisem imel nič' na zaslišanjih o imenovanju v Evropskem parlamentu leta 2011.



je Chase Elliott poročen

Draghi je decembra 2011 nadziral 489 milijard EUR (640 milijard USD), triletni posojilni program ECB evropskim bankam. Program je bil približno enak obsegu kot ameriški program pomoči za problematično premoženje (2008), vendar še vedno precej manjši od splošni odziv ZDA, vključno z nakupi premoženja in drugimi takratnimi dejanji Federal Reserve. Draghijeva ECB je prav tako nemudoma »razveljavila dve nespametni dvigi obrestnih mer, ki ju je izvedel njegov predhodnik ... Trichet[ in] ... pospešila nakupe obveznic držav v evrskem območju v težavah,« je sredi januarja 2012 zapisal komentator Steve Goldstein. Takrat sta »Draghi in vsi njegovi kolegi (odločitev je bila soglasna) so se odločili, da ne bodo znižali cene posojil zasebnemu sektorju [pod 1 %, dosežen z 'razveljavitvijo'], čeprav napoveduje, da bo inflacija padla pod cilj 2 % pozneje v tem letu.« Po Goldsteinovih besedah ​​bi Draghi nadaljnje poteze prepustil nacionalnim voditeljem Sarkozyju ter nemški kanclerki Angeli Merkel in cen. Na svetovnem gospodarskem forumu 2012, Mario Draghi.

Nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Stiglitz je februarja 2012 trdil, da je v zvezi z vprašanjem skorajšnjega prestrukturiranja grškega dolga vztrajanje ECB, da mora biti to »prostovoljno« (v nasprotju z neplačilom, ki so ga odredile grške oblasti), darilo finančnim institucijam. ki je prodal zavarovanje kreditnega tveganja za ta dolg; položaj, ki je nepošten do drugih strank in pomeni darilo drugim stranem; Drugi, nekoliko večji krog posojil ECB evropskim bankam pod Draghijem, imenovan operacija dolgoročnega refinanciranja (LTRO), se je začela konec februarja 2012. En komentator, Matthew Lynn, je videl injekcijo sredstev ECB skupaj z ZDA Kvantitativno sproščanje Feda in mehanizem Bank of England za nakup premoženja, saj sta zvišanje cen nafte v letih 2011 in 2012 hranila.

Julija 2012 je Draghi sredi ponovnih strahov glede držav evroobmočja v panelni razpravi dejal, da je ECB »… pripravljena storiti vse, kar je potrebno, da ohrani evro. In verjemite, dovolj bo.” Ta izjava je povzročila stalno zniževanje donosnosti obveznic (stroški izposojanja) za države evroobmočja, zlasti Španijo, Italijo in Francijo. Glede na počasen politični napredek pri reševanju krize v evroobmočju je Draghijeva izjava veljala za ključno prelomnico v usodi evroobmočja.

Aprila 2013 je Draghi v odgovoru na vprašanje o članstvu v evroobmočju dejal, da »ta vprašanja oblikujejo ljudje, ki močno podcenjujejo, kaj evro pomeni za Evropejce, za evroobmočje. Močno podcenjujejo količino političnega kapitala, ki je bil vložen v evro.' Leta 2015 je Draghi v nastopu pred Evropskim parlamentom dejal, da bo prihodnost. 'Nismo še dosegli stopnje prave monetarne unije,' je dejal predsednik centralne banke Mario Draghi v govoru v Evropskem parlamentu v Bruslju.

Neuspeh držav evroobmočja pri uskladitvi svojih gospodarstev in ustvarjanju močnejših institucij, je dejal, 'ogroža dolgoročni uspeh monetarne unije, ko se sooči s pomembnim šokom.' G. Draghi je vlade v evroobmočju pogosto pozival, naj naredijo več za izboljšanje svoje gospodarske uspešnosti, na primer z revizijo restriktivnih delovnih predpisov. Vendar je bilo nenavadno, da je predlagal, da je prihodnost evroobmočja morda odvisna od tega, ali bodo države poslušale njegove nasvete.

zakaj je Heather Storm zapustil garažno ekipo

10. marca 2016, potem ko je na tiskovni konferenci izjavil, da verjame, da je koncept 'zelo zanimiv', je Draghi izzval val pogovorov o konceptu 'helikopterskega denarja': v resnici nismo razmišljali ali govorili o helikopterskem denarju. . Gre za zelo zanimiv koncept, o katerem zdaj razpravljajo akademski ekonomisti v različnih okoljih. Toda koncepta še nismo preučili.

Prima facie očitno vključuje zapletenost, tako z računovodskega kot s pravnega vidika, toda s tem izrazom 'helikopterski denar' lahko razumemo veliko različnih stvari, zato moramo to videti. Draghi je član skupine tridesetih Rockefellerjeve fundacije. The Thirty Group je zasebna skupina finančnih lobistov. Zaradi tega je kot predsednik ECB obtožen navzkrižja interesov.

Nekatere strani vidijo navzkrižje interesov tudi v Draghijevem nekdanjem delu pri Goldman Sachsu. V okviru škandalov, ki so se pojavili okoli banke Banca Monte dei Paschi di Siena (MPS), ki je sklepala zelo tvegane posle, je bil Draghi že od leta 2013 deležen kritik.

Mario Draghi Novice

Mnenje | Držite tiste hagiografije Maria Draghija kot šefa ECB.

Nekaj ​​zelo čudnega je v novinarjih, ki živijo »tukaj in zdaj« in spremljajo dogodke, ko se odvijajo, poskušajo pisati sodbe o zgodovini. Tako zadnje dni pišejo novinarji za Financial Times počeli v zvezi z Mariem Draghijem. Predsednik Evropske centralne banke (ECB) naj bi se upokojil do novembra 2019. Zdi se, da mnogi kažejo neupravičeno hitenje pri utrjevanju njegovega mesta v zgodovini. Novinarka Claire Jones je v želji po ugotovitvi dejstev na terenu in zahtevanju 'prednosti prvega igralca' zapisala ( ECB po Draghiju: 'Potrebujete igralca, ki zna hitro ukrepati' ) v Financial Times 13. marca, da evroobmočje potrebuje voditelja, ki bi lahko hitro ukrepal, s podtekstom, da je Draghi naredil prav to leta 2012. Pripisujejo mu, da je pogumno ukrepal, da bi rešil evroobmočje.

Razlog, zakaj se zdi nenavadno, da novinarji poskušajo zgodovinsko soditi, je v tem, da je njihova ocena lahko preveč prehodna. Tvegajo, da jih bodo dogodki prehiteli prej, kot si mislijo. Februarja 1999, Čas revija je na naslovnici predstavila Roberta Rubina, Larryja Summersa in Alana Greenspana ter jih poimenovala »Odbor za rešitev sveta«. Leto pozneje so delnice informacijske tehnologije dosegle vrh in balon indeksa Nasdaq Composite je počil. Oba sta končala tako opevani ameriški čudež produktivnosti, ki se od takrat ni ponovil.

Robert Rubin je prišel iz Goldman Sachsa v ameriško finančno ministrstvo, od tam pa je šel v Citigroup in izgubil velik del svoje verodostojnosti. Larry Summers s političnimi odločitvami ni zanetil Potomaca, a se je kljub temu znašel na Čas pokrov. Alan Greenspan je po finančni krizi leta 2008 priznal napako v svojem modelu in nato nekaj svojih priznanj umaknil. Zato bi bila glede na Draghijeve hagiografije, ki se pojavljajo, morda dobra dolgoročna odločitev, da bi Draghija »prodali«.

Drugič, zgodovinska sodba mora upoštevati nasprotne dokaze in pojasniti, zakaj so manj pomembni. Na primer, 11. februarja je Robert Smith zapisal v Financial Times ( Evropa se sooča z obračunom, ko 'The Bezzle' ugrizne QE ), da je denarna spodbuda ECB vodila v obdobje ustvarjanja psihičnega bogastva, ki se zdaj razpleta. Članek omenja tri obveznice, ki so izgubile polovico do dve tretjini svoje vrednosti v nekaj mesecih po tem, ko jih je ECB kupila, druga pa je od zbiranja denarja na obvezniškem trgu leta 2017 leta 2018 padla v neplačilo. Kdo nosi izgube, ki jih ima ECB zaradi tega obveznice?

V dobi »fiat denarja« morda res niso izgube, ker je centralna banka tiskala denar in ga kupovala. Kljub temu je denar zamenljiv; ima alternativne namene in nakup teh obveznic s strani ECB je pomenil prenos javnih sredstev v zasebne roke. V demokracijah bi pričakovali preiskavo tovrstnih nakupov in takšna preiskava bi se lahko končala celo z odstopom šefa centralne banke. Toda v Evropi so se poslanci Evropskega parlamenta gnali, da bi naredili selfije z Draghijem.

Poleg tega bi se morali vprašati o učinkovitosti Draghijevih drznih reševalnih dejanj, če v nekaj mesecih po njegovi obljubi, da jih bo razglasil za nepotrebne, gospodarstvo evrskega območja hlasta za kisikom. Z drugimi besedami, če je bolnik takoj po ukinitvi zdravila (ponovno) zbolel, ali je zdravilo bolnika pustilo bolje ali ga je poslabšalo?

Odgovor na to bi bil, da bi Draghijeva denarna medicina delovala bolje, če bi bila podprta s strukturnimi reformami in fiskalnimi spodbudami v evroobmočju. Vendar pa bi moral dober zdravnik upoštevati okoliščine in verjetnost takšnih nadaljnjih ukrepov ter, drugič, stroške in koristi njegovega zdravila, če teh ukrepov ne bi sprejel. Je ECB pod Draghijem to storila?

sta John in Maureen Dean še vedno poročena

Nemški časopisi in komentatorji so pristop monetarne politike ECB povezovali z naraščajočim širjenjem nacionalizma, populistično, a navsezadnje nevzdržno in nevzdržno ekonomijo ter naraščajočo neenakostjo v Evropi. Prav imajo. Politike centralne banke so povečale cene dolga in premoženja. Oba žal nista del iste bilance stanja. Nekateri so postali bolj zadolženi, drugi pa bogatejši. Dejstvo, da so si cene finančnega in realnega premoženja opomogle, medtem ko je okrevanje gospodarstva zastalo, pomeni, da se zaposlenost in dohodki niso povečali toliko kot bogastvo.

Z napačno presojo sekularnega upada potencialne rasti kot sekularne stagnacije ali pomanjkljivega agregatnega povpraševanja je denarna politika težavo še poslabšala. Prvo zahteva sprejemanje nižje rasti, nekaj redistribucije z višjo obdavčitvijo in ciljno usmerjeno olajšavo za spodnje kvintile prebivalstva. Namesto tega je denarna politika škodila sposobnosti gospodarstva, da ustvari in vzdržuje spontano rast, in ga naredila trajno odvisno od monetarne medicine. Draghijeva denarna politika je torej del problema. Dokumentiranje zgodovine je koristno za prihodnost. Pisanje hagiografij pa dela medvedjo uslugo tako sedanjosti kot prihodnosti.

| ar | uk | bg | hu | vi | el | da | iw | id | es | it | ca | zh | ko | lv | lt | de | nl | no | pl | pt | ro | ru | sr | sk | sl | tl | th | tr | fi | fr | hi | hr | cs | sv | et | ja |